EVGENIJ ONJEGIN PETRA ČAJKOVSKEGA – operni vodnik in Vsebina

Tradicionalni spletni operni vodnik za EVGENIJ ONJEGIN

Čajkovski je napisal deset oper. Evgenij Onjegin je njegova najslavnejša in najlepša opera. Za to delo so značilni čustvena glasba, osupljiva instrumentacija in notranja drama. Čajkovski nam ponuja tudi čudovite glasbene orkestrske pasaže, ki spominjajo na njegove največje balete.

 

 

 

 

Vsebina

♪ Sinhronizacija

♪ Akt I (prizor na podeželskem posestvu)

♪ Akt II (prizor plesa, prizor dvoboja)

♪ Akt III (prizor plesa, v Greminovi hiši)

♪ Priporočilo za snemanje

♪ Komentar

Vrhunci

♪ Ya lyublyu vas (Lenski’s arioso)

♪ Puskai pogibnu ya (prizor s črko)

♪ Entreacte in valček

♪ Kuda, Kuda (Lenskijeva arija)

♪ Entreacte in poloneza

♪ Greminova arija

♪ Uzhel ta samaya Tatyana (Oneginova arija)

 

 

 

Premiera

St. Moskva, 1879

Libreto

Peter Čajkovski in Konstantin Šilovski, po istoimenskem romanu v verzih Aleksandra Puškina.

Glavne vloge

Larina, vdova in velika posestnica (mezzosopran) - Tatyana, njena hči (sopran) - Olga, Tatjanina sestra (alt) - Lenski, pesnik (tenor) - Onegin, Aristokrat in prijatelj Lenskega (bariton) - Gremin, bogati princ (bas)

Priporočilo za snemanje

DG s Thomasom Allenom, Neilom Shicoffom, Mirello Freni, Anne Sofie von Otter pod taktirko Jamesa Levineja z Rundfunkchor Leipzig in Staatskapelle Dresden.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Biografski vidik

Leto 1877 je bilo za 37-letnega skladatelja odločilno. Poleg dela na “Evgenu Onjeginu” je prišlo do njegovega nesrečnega zakona in vzpostavil je epistolarno razmerje z Nadeždo von Meck. Poleg tega je imel navdušujoče razmerje z violinsko virtuozinjo. Toda ena stvar se je vrstila za drugo. Januarja istega leta je Čajkovski pisal bratu Modestu o svoji navdušujoči ljubezni do Josefa Koteka, ki ga je pred leti spoznal med poučevanjem na moskovskem konservatoriju. V prejšnjem letu se je Čajkovski poigraval z idejo, da bi se poročil na način, ki bi ustrezal njegovemu položaju, da bi se tako uprl pritiskom družine in družbe.

Maja ga je doseglo ljubezensko pismo študentke v času, ko mu je prijatelj učitelj predlagal, naj uporabi Puškinovo opero “Evgenij Onjegin” kot gradivo za novo opero. Po začetnem oklevanju je Čajkovski v stanju opitosti med neprespano nočjo napisal skico opere. Na tej točki sta se resničnost in fikcija začeli mešati, saj se je Čajkovski v zasebnem življenju soočal z enako dilemo kot romaneskni lik Onegin, le da ljubezenskega pisma ni poslala Tatjana, temveč njegova bodoča žena Antonina Ivanovna.

S pomočjo Širova se je lotil libreta in do junija je bilo prvo dejanje pripravljeno. Hkrati se je njegovo razmerje z Antonino hitro razvijalo in poroko so proslavili že julija, čeprav Čajkovski ni bil praznično razpoložen, saj je le nekaj mesecev pozneje poskušal narediti samomor s potopom v ledeno mrzlo reko Moskvo. Njegov brat Modest je Antonino po naknadnem živčnem zlomu s pismom obvestil o njuni ločitvi, Čajkovski pa si je opomogel dovolj, da je januarja 1878 v San Remu dokončal Eugena Onjegina z zadnjima dvema dejanjema.

Literarna predloga / libreto

Čajkovski je kot razgledan glasbeni kritik zelo dobro poznal operno literaturo in nekatere novosti so mu bile nezadovoljne. Bil je oster opazovalec in kritik Verdija (“mlačne melodije orgelskih mlinčkov”). Verdijev razvoj v smeri “velike opere” in zapletenih oper, kot je Aida iz leta 1871, je kritiziral kot monumentalizem in razkazovanje. Zanj je bilo v glasbenem gledališču v ospredju notranje življenje likov. Puškinovo delo mu je ponudilo to priložnost in Čajkovski je skupaj z literatom Širovom posebej izbral štiri odlomke iz njegove pesnitve “Evgenij Onjegin”.

Kmalu se je znebil Širovove podpore. Verze je izbral sam in jih sprejel v glavnem nespremenjene. Svojega dela pozneje ni imenoval “opera”, temveč “lirski prizori”. Zavestno si ni prizadeval za široko razvejan zaplet kot Verdi ali Wagner, ampak je izbral obliko komorne opere. Kljub temu lahko delo označimo za dramsko, obiskovalec opere pa je hvaležen za jasen in razumljiv zaplet. Onegin je vsako dejanje posebej posvetil enemu glavnemu liku. V prvem dejanju je v ospredju lik Tatjane, v drugem lik Lenskega, v tretjem pa Onegin. Čajkovski je znal vzpostaviti odnos z vsemi liki; poleg zgoraj opisanega odnosa z Oneginom in Tatjano se je v mladosti prepoznal tudi v dandyjevskem umetniku Lenskem.

 

Leitmotivi in glasba

Leta 1876 je Čajkovski obiskal festival v Bayreuthu in si tam ogledal “Prstan Nibelungov”. O Wagnerjevi glasbi se ni izražal ravno pohvalno. Koliko je Nemec vplival na njegovo glasbo, je težko oceniti, vsekakor pa je Čajkovski v “Evgenu Onjeginu” namenoma uporabil spominske motive v Wagnerjevem slogu. V poglavju o prizoru s pismom predstavljamo štiri najpomembnejše motive iz “Evgena Onjegina”. Poleg motivov so za delo značilni tudi solaže in dueti. Le v drugem stavku slišimo kratek kvartet.

Solistične skladbe, z izjemo arije Lenskega, po obsegu niso klasične arije, temveč imajo v običajni maniri Čajkovskega značaj arioz, torej so bolj jedrnate in manj razgibane.
Premiera in recenzija: Čeprav je bil Čajkovski že uveljavljen skladatelj in mu je na primer s Prvim klavirskim koncertom ali baletom Labodje jezero že uspelo ustvariti mojstrovine, ni mogel biti prepričan v uspeh nove opere. Njegovi prejšnji štirje operni projekti so naleteli na malo uspeha in celo njegovo najboljše delo, opera “Opričniška”, je bilo po njegovih lastnih besedah v najboljšem primeru “uspešen neuspeh”.

Ker skladatelj ni maral pompoznosti velikih opernih uprizoritev, je za prizorišče prve uprizoritve Eugena Onjegina januarja 1878 izbral moskovski konservatorij. Delo je bilo uprizorjeno pod vodstvom rektorja in prijatelja Nikolaja Rubinsteina, večinoma z mladimi pevci in instrumentalisti s konservatorija, občinstvo in kritiki pa so ga večinoma dobro sprejeli. Prva uprizoritev v tradicionalni operni hiši se je zgodila šele dve leti pozneje v Bolšoj teatru, ki je prav tako naletela na dober odziv. Vendar je uspeh te opere, ki je pozneje postala največkrat izvajana ruska opera, sprožila prav praška izvedba leta 1884 pod taktirko Čajkovskega.

 

 

 

 

 

Uvod nas popelje v melanholično razpoloženje, grozeči podtoni pa namigujejo na dramo, ki se bo zgodila.

Uvod – Fedosejev

 

Sinopsis: Na podeželskem posestvu Larins. Larina razmišlja o svoji mladosti, ko se ni mogla poročiti s častnikom, ki ga je ljubila. Posluša svoji hčerki, medtem ko kmečka dekleta v ozadju prepevajo ruske ljudske pesmi.

Sophie von Otter in Mirella Freni v čudovitem duetu, ki mu sledi kvartet.

Slikali – v.Otter/Freni

 

Sinopsis: Kmetje prinašajo pridelek.

Čudovit zbor nas uvede v (naporen) svet kmetov v Rusiji iz leta 1810.

Bolyt moyi skori – Levine

 

Sestre so si značajsko nasprotne

Sinopsis: Sestri si ne bi mogli biti bolj različni po značaju. Olga je vesela in živahna, Tatjana pa zasanjana in introvertirana.

Kak ya lyublyu..Uzh kak po most – Freni / von Otter

Lenski’s Arioso

Sinhronizacija: Lenski se pojavi. Je pesnik in sosed, ki strastno ljubi Olgo… Spremlja ga Onegin, sosed in aristokrat. Medtem ko je Lenski strasten človek, je Onegin, hladen racionalist, dolgo časa užival in se že nekaj časa dolgočasi na stričevem posestvu. Lenski je vesel ponovnega srečanja z Olgo.

Slišimo Lenskijev Arioso v nemškem jeziku iz pesmi Fritza Wunderlicha, ki je umrl pri 36 letih. Vznemirljiv in hkrati ganljiv posnetek.

Ya lyublyu vas (Ja ich liebe dich) – Wunderlich

Scenka s Tatjaninim pismom – zaljubljena je

Sinopsis: Tatjana gre na sprehod z Oneginom, čuti se nenavadno privlačno do njega, medtem ko se zdi Onegin precej zadržan. Zvečer ne more zaspati. Občutljiva Tatjana se začne zavedati, da se je zaljubila v Onegina. Usede se za pisalno mizo in napiše Oneginu navdušeno ljubezensko pismo. Še isti večer ga prinese Oneginu.

Prizor s pismom je eden največjih monologov v zgodovini opere. V tem slavnem prizoru Tatjana doživi vsa čustva. Od brezupnega obupa do navdušenja. Monolog je razdeljen na štiri dele, od katerih je vsak lahko samostojen.

Uvod opisuje Tatjanino goreče hrepenenje. Vibrirajoči tremolo godal odraža notranji nemir in nesoglasje. Sprememba orkestrskega uvoda v hitre polkvadrature z odtrganimi osminkami vznesenega srčnega utripa posnema njeno vznemirjenje glede tega, ali naj napiše pismo. Kmalu Tatjana začne s svojo odločitvijo: “Puskai pogibnu y” (“In če bi bil to moj konec”). Petje postaja vse bolj vročično, naraščajo valovi do visokega asa, ki se konča z odločitvijo, da se takoj usede za mizo: “Vezdy, on predo mnoyu!”

Ko se Tatjana usede za mizo, utihne, orkester se umiri in začne z novim, tokrat umirjenim uvodom. Tatjanin leitmotiv se sliši v godalih:

 

V roke vzame pisalo, a po nekaj taktih omahuje, kaj naj napiše? Pojavi se Oneginov motiv, ki se nežno večkrat ponovi in zapoje v oboi:

 

Vendar se obotavlja: “ne v silakh ya vladyet svoyei dushoi!” (“Nimam moči, da bi obvladala svoje srce!”). Kakšna je druga možnost? Čajkovski citira motiv Tatjanine samote v flavtah:

 

Z Oneginovim motivom v orkestru, ki ga začne pisati (“zachem vi posetili nas?”, “Zakaj ste nas obiskali?”), razkrije vse. Napiše izpoved svoje agonije. Čajkovski nenehno povečuje tempo in glasba postaja vse bolj nujna. Nato se razpoloženje nenadoma spremeni, ko oboa zapoje motiv ljubezenske izpovedi:

 

Tatjana sprva obotavljivo in nežno prevzame motiv: “Kdo ti: moi angel li khranitel (“Kdo si ti? Moj angel varuh ali zvit skušnjavec?”). Strah pred zavrnitvijo je velik, vendar želi poskusiti. Ko podpiše pismo, zazvenijo veličastne pihalne godbe in razveseljivi strunski zvoki, Tatjana pa s trepetajočimi besedami zaključi arijo.

Anna Netrebko je prizor s pismom interpretirala preprosto odlično. Obvlada intimne dele tega dela, njeno petje je subtilno, piani jemljejo dih, da bi malo pozneje v velikih žarkih iz polnega grla ustvarila ekstatične najvišje tone.

Puskai pogibnu ja – Netrebko

 

 

Onegin obišče Tatjano

Sinhronizacija: Začenja se nov dan. Dekleta nabirajo jagode.

Dyevitski, krasavitski

Sinhronizacija: Naslednji dan pride Onegin osebno. Tatjana je navdušena. Je prestrašena, Onegin se njeni razposajenosti zasmeje. Onegin zavrne njeno ljubezen. Poroka je tuja njegovi duši. Kmalu bo spoznala nekoga drugega in pozabila nanj. Tatjana se ponižana usede na stol.

Hvorostovskega interpretacija je ganljiva, topla in elegantna, hkrati pa izraža distanco, ki jo zahteva vloga.

Kogda bi žizn – Hvorostoski

 

 

 

 

 

 

Synopsis: V čast Tatjani se januarja na njen god organizira ples. Lensky je s seboj vzel Onegina. Vendar se ta kmalu naveliča in se maščuje Lenskemu tako, da vedno znova pleše z Olgo. Ko Lenski postane ljubosumen, se mu Olga posmehuje.

Ritem ¾ je vedno navdihoval Čajkovskega. Medtem ko gostje plešejo valčke in se zabavajo, se neopazno začne drama.

Čajkovski ustvari odličen učinek: med bujnim plesom se v Lenssyju začne odvijati notranja drama.

Entracte in valček – Levine

 

Sinopsis: Francoz, ki živi v bližini, preseneti Tatjano s kupletom v francoščini.

A cette fête inviée – Sénéchal

Onegin igra nevarno igro

Sinhronizacija: Onegin še bolj izzove Lenskega in oba se zapleteta v strašen prepir. Medtem so gostje prenehali plesati in ju poslušajo. Lenski izgubi živce in zahteva zadoščenje.

Onegin pahne nestabilnega Lenskega v nesrečo.

Ti ne tantsuyesh, Lenski – Weikl / Burrows

 

Sinopsis: Lenski se opraviči Tatjanini materi za prizor, Onegin pa obžaluje, da je tako razdražil prijatelja Lenskega. Toda drame ni mogoče ustaviti in Onegin se odloči, da bo Lenskemu dal lekcijo. Dogovori se za dvoboj ob sončnem vzhodu.

V tem prizoru Čajkovski dokaže, da je mojster karakterizacije. Vsak čustveni svet štirih vlog je odlično upodobljen.

V Vašem domu – Beczala / Netrebko

Lenskijeva velika arija Kuda, kuda

Sinhronizacija: Ranko jutro je. Lenski stoji v mračni zasneženi pokrajini. Čaka na Onegina. V slutnji smrti se njegove misli vrnejo v preteklo mladost in ljubezen do Olge.

Opera temelji na romanu Aleksandra Puškina. Puškin je v svojem življenju sodeloval v devetindvajsetih dvobojih. V zadnjem dvoboju je bil smrtno ranjen z roko francoskega častnika. Kot bi imel slutnjo, je bila predzgodba zelo podobna predzgodbi iz tega romana.

Kuda, kuda je postala predstava za številne tenorje. Na seznamu iger boste našli 4 različne različice te arije.

V prvi dobite vtis ruskega tenorja v neverjetno dobri kakovosti zvoka (leto snemanja 1912) z glasom morda najboljšega ruskega tenorista Leonida Sobinova (“Lenskijeva arija”). Ruski tenorji za zahodna ušesa zvenijo nekoliko nenavadno. Imajo visok tember in so zelo elegični ter pojejo čudovite linije. Toda glasovi so manj barviti in skoraj majhni (Kesting).

Kuda, kuda vy (Lenskega arija) (1) – Sobinov

 

Arija se po razpoloženju odlično ujema z Björlingovim naravno melanholičnim glasom. Lepota zvoka in bolečina v glasu sta osupljivi.

Kuda, kuda vy (Lenski’s Aria) (2) – Björling

 

Julius Patzak je bil tenorist elegičnih tonov. Melanholične tone je znal izraziti kot malokdo drug. Njegova interpretacija se poje v nemščini.

Kuda, kuda vy (Lenski’s Aria) (3) – Julius Patzak

 

Slišali boste odlično različico Placida Dominga. Njegova ruščina zveni presenetljivo pristno (vsaj za nekoga, ki ne govori rusko …).

Kuda, kuda vy (Lenski’s Aria) (4) – Domingo

 

Sinopsis: Pojavi se Onegin. Sekundanti jima dajo orožje. Oba se postavita v vrsto. Sledi strel in Lenski je ubit.

 

 

 

 

 

 

Entracte Poloneza – Solti/ROH

Greminova arija

Sinopsis: Leta kasneje. V plesni dvorani v Sankt Peterburgu. Pojavi se stari knez Gremin s svojo ženo – Tatjano ! Gremin presenečenemu Oneginu pove, da se je pred dvema letoma poročil.

Ta ruska opera je odlična priložnost za spoznavanje ruskih pevcev. Za ruske basiste je značilna temna, skoraj črna barva glasu, medtem ko imajo tenorji običajno visoke, elegične glasove. Čudovit primer ruskega basovskega glasu lahko slišite z “Greminsovo arijo” v interpretaciji Borisa Štokolova.

Greminsova arija – Boris Štokolov

Oneginova velika arija

Sinhronizacija: Onegin je v šoku. V njem nenadoma zavre strast. Spomin na Tatjano, smrtonosni dvoboj in izgubljena leta ga globoko pretresejo. Ob pogledu na Tatjano mora priznati, da se je vanjo zaljubil.

Slavni angleški kritik John Stean je pohvalil glas ruskega baritonista Pavla Lisitsjana. Ne le v ruskih vlogah, bil je tudi popoln Verdijev baritonist z rahlo kovinskim, čudovitim glasom, ki zasije tudi v visokih tonih. Tudi Kesting je navdušen. “Še nikoli nisem slišal lepše arije Oneginsa”.

Uzhel ta samaya Tatyana – Lisitsan

 

Tragični finale

Sinhronizacija: V Greminsovi hiši je jutro. Tatjana je prejela pismo Onegina, prikazni iz njene preteklosti. Pojavi se Onegin. Tatjana mu pove, kako je pred dvema letoma Onegin, pri katerem je našla le resnost v njegovem srcu. Sreča je bila na dosegu roke, tako blizu, zdaj pa je poročena in prosi Onjegina, naj odide. Onegin zavrne. Prevzeta Tatjana mu prizna svojo ljubezen. Vendar je zvesta svojemu možu. Onegin tega ne želi sprejeti. Za vedno se poslovi in zapusti sobo. Onegin pobegne iz hiše.

Odlomek iz tega prizora slišimo in vidimo na slavnostnem koncertu Ane Netrebko in Dmitrija Horostovskega z Rdečega trga v Moskvi.

O! Kak mne tiazhelo – Netrebko/Hvorostovski

 

Tatjana ni Ana Karenina, ki zapusti moža zaradi drugega moškega, zato so v tej operi vsi trije glavni liki zapuščeni kot poraženci. Čajkovski je prvo predstavo uprizoril v konservatorijih z mladimi iz konservatorija, saj se mu je pri tej operi vse pompozno gnusilo. V tem delu je namreč poudarek na notranjem svetu vlog, gre za klasično komorno opero. To je treba upoštevati pri uprizarjanju opere, kljub dramskim in plesnim prizorom.

 

 

 

Priporočilo za snemanje

 

DG s Thomasom Allenom, Neilom Shicoffom, Mirello Freni, Anne Sofie von Otter pod vodstvom Jamesa Levina z Rundfunkchor Leipzig in Staatskapelle Dresden.

 

 

Peter Lutz, opera-inside, spletni operni vodnik za EVGENIJ ONJEGIN PETRA ČAJKOVSKEGA