WOZZECK Albana Berga – operni vodnik in Vsebina

Onlinski operni vodnik in sinopsis za Bergovo opero WOZZECK

Wozzeck je najpomembnejša opera atonalne glasbe 21. stoletja in prvo celovečerno delo tega sloga. Berg se je izkazal kot odličen dramatik, ki s tem delom še danes navdušuje občinstvo.

Vsebina

♪ I. dejanje

♪ Akt II

♪ Akt III

 

 

Vrhunci

♪ Langsam, Wozzeck, langsam!

♪ Du, der Platz ist verflucht!

♪ Tschin Bum, Tschin Bum

♪ Guten Tag, Franz

♪ Ich hab’ ein Hemdlein an, das ist nicht mein

♪ Andres! Andres! ich kann nicht schlafen

♪ Dort links geht’s in die Stadt Prizor umora

♪ Tanzt Alle; tanzt nur zu, springt, schwitzt und stinkt

♪ Entracte

 

 

Priporočilo za snemanje

♪ Priporočilo za snemanje

 

 

 

Atonalnost in Schönbergov vpliv

Operno enodejanko “Erwartung”, prvo atonalno opero sploh in s tem predhodnico Wozzecka, je leta 1909 napisal Arnold Schönberg. Gre za zgodbo o ženski, ki blodi po gozdu in išče svojega ljubimca, naleti na njegovo truplo in na tem grozljivem potovanju doživi vse duhovne občutke. Z atonalno glasbo je Schönberg želel prikazati moteča psihološka stanja. Glasba za “Erwartung” je bila skozi komponirana in noben motiv se ni ponavljal, kar je pomenilo popoln prelom s tradicijo operne glasbe.
Berg je bil Schönbergov učenec, Schönberg pa Bergov glasbeni mentor in vodnik. Vendar pa Berg ni sledil povsem isti poti. Deset let pozneje je napisal skladbo Wozzeck, ki je bila v veliki meri atonalna, vendar je uporabljal glasbene oblike s strukturo in ponavljanji. Berg je šel celo tako daleč, da je uporabil leitmotive (glej poglavje o prvi sliki prvega dejanja) in tako premostil vrzel od romantične Wagnerjeve drame do atonalne glasbe.

 

Izvir

Delo temelji na Büchnerjevi nedokončani drami “Woyzeck” iz leta 1837. Ljubitelj literature Berg si je igro ogledal leta 1914 in se odločil, da bo delo uglasbil. Vendar je bila pot do tega cilja zelo zahtevna. Büchner je za seboj pustil le odlomek. Pred svojo zgodnjo smrtjo je uspel dokončati trideset ročno napisanih prizorov (“slik”) brez številk strani in z nejasnimi fazami razvoja. Več kot petdeset let pozneje je avstrijskemu pisatelju Karlu Emilu Franzosu uspelo s kemičnimi sredstvi zdaj že zbledele skice ponovno narediti berljive in iz njih oblikovati gledališko predstavo.
Berg je vzel Franzosov izvirnik in iz tridesetih prizorov Franzosove različice sestavil petnajst prizorov. Delno jih je priredil, vendar ni spremenil jezika. Franzos pomotoma ni uporabil izvirnega naslova “Woyzeck”, Berg pa je prevzel ta napačen tisk.

Berg je bil navdušen nad osebo in usodo Woyzecka, katerega usoda je temeljila na resničnem dogodku. Sin pericarja je leta 1780 do smrti zabodel 46-letno vdovo. Verjetno je trpel za shizofrenijo. Sodišče je bilo med prvimi, ki je odredilo preiskavo njegove blaznosti. Strokovno mnenje je pokazalo, da je bil kriv, zato so ga leta 1824 usmrtili na tržnici v Leipzigu. Büchner je za ta dogodek izvedel iz medicinske revije, na katero je bil naročen njegov oče. Büchner je v dramo vpletel še zgodbe o drugih bizarnih primerih iz revije.

 

Biografske vzporednice

V tem delu o vojaku, ki je iz ljubosumja in norosti umoril mater svojega nezakonskega otroka, je nekaj presenetljivih biografskih vzporednic z Bergovim življenjem.
Najbolj očitna biografska je v osebi Marie. Služkinja v poletni hiši družine Berg po imenu Marie Scheuchl je s 17-letnim Albanom spočela otroka. Družina je želela ta “spodrsljaj” ohraniti v tajnosti, zato ji je v zameno za molčečnost plačala odškodnino. Tudi Bergova kasnejša žena Helene je za to izvedela šele po Bergovi smrti. Vzporednice so se nadaljevale; poleg ujemanja imen in prisotnosti nezakonskega otroka naj bi bila Marie iz drame presenetljivo natančen portret služkinje.
Berg je bil med prvo svetovno vojno leta 1915 vpoklican v vojsko in zaradi astme kmalu premeščen na vojno ministrstvo na Dunaju. Tam naj bi trpel zaradi slabega ravnanja svojega nadrejenega alkoholika. Tako je lahko črpal iz svojih izkušenj iz vojaške službe in je v nekem pismu zapisal: “Včasih sem bil v vojski: “V njegovi podobi je delček mene, saj sem bil prav tako odvisen od sovražnih ljudi, vezan, bolan, nesvoboden, resigniran, celo ponižan, odkar sem preživel ta vojna leta. Brez te vojaške službe bi bil enako zdrav, kot sem bil prej.

 

 

Glasba I – glasbene oblike

Glasba in dramaturgija te opere sta zelo strukturirani. Vsako dejanje ima pet prizorov, ki so razporejeni tematsko.
V prvem dejanju Berg za vsak glavni lik (z izjemo Wozzecka) napiše karakterno skladbo. V vsakem prizoru se lik pojavi v srečanju s protagonistom. Na ta način spoznamo like in njihov odnos do Wozzecka. Vsaka skladba temelji na svoji glasbeni obliki (1: Suita, 2: Rapsodija, 3: Marš/Kolabica, 4: Passacaglia, 5: Rondo).
Tudi drugo dejanje sledi tej presenetljivi strukturi. Pet slik je bilo napisanih v zaporedju simfonije (1: sonata, 2: fantazija/fuga, 3: largo, 4: scherzo, 5: rondo).
Zadnje dejanje je zaporedje petih izumov.
Presenetljivo niti ena od teh oblik ne izvira iz glasbenega gledališča; vse izvirajo iz absolutne glasbe. Berg je želel ustvariti nekakšno odtujenost s strogo formo, da bi ustavil romantično razposajenost konvencionalnih opernih oblik. Berg sam je pripomnil, da “ni toliko poudarjal, da je glasbeni strašilnik, temveč naravno nadaljevanje pravilno razumljene, dobre, stare tradicije!

 

 

Glasba II – orkester

Zgoraj opisane oblike so poslušalcu komaj slišne, glasbeni aranžma je preveč zapleten in razumevanje je mogoče le z uporabo partiture in z nekaj strokovnega znanja.
Enako zahtevna je tudi uporaba orkestrskih partov. Orkester je poznoromantične velikosti in ima z dodatkom kitare, ksilofona, celeste, harmonike in palice veliko barvno paleto. Celoten orkester lahko slišimo predvsem v glasbi metamorfoze (prehodi med slikami). Slike same so zelo skopo orkestrirane, da se poveča razumljivost besedila. V zameno Berg pri vsaki sliki spreminja orkestrsko sestavo, kar zahteva ogromno usklajevanja in vaj, pogosto se morajo glasbeniki celo fizično premikati.

 

 

Glasba III – “Sploh ne poj!”

Berg je želel Büchnerjeve dialoge prenesti na oder s kakovostno igro, zato se je vzdržal uporabe pevskih oblik, kot so arije. Berg je imel jasno predstavo o tem, kako naj pevci pojejo: “Nobenega petja! Toda kljub temu je treba višino glasu nakazati in zapisati v pevski višini (točno po notah); slednje pa z govorno resonanco.” To je ustrezalo uporabi govorečega glasu kot v Schönbergovem Pierrotu-Lunairu deset let prej, torej tehniki med petjem in govorom.

 

 

Dramatik Berg – njegov vpliv na Hitchcocka

Büchnerjevi dialogi so bili večinoma vsakdanji dialogi in niso bili preveč navdihujoči za duhovito opero. Za Berga to ni bila ovira – nasprotno, Berg je bil dramatik in je razvil nezaslišano bogastvo tonskega jezika. Slavni skladatelj Bernard Herrmann, znan po filmski glasbi za Hitchcocka, je bil zaprisežen Bergov oboževalec. Slavni prizor umora pod tušem z disonantnimi visokimi kriki violin v filmu “Psycho” je navdihnila Bergova glasba in je postal eden največjih trenutkov v zgodovini filma. Kričoče violine lahko slišite v zvočnem vzorcu prve slike prvega dejanja

 

 

Review

Od Bergove prve odrske izkušnje z Wozzeckom leta 1914 do premiere je minilo celih 11 let. Generalni glasbeni direktor Berlinske državne opere Erich Kleiber je delo zagovarjal in ga na premieri tudi sam dirigiral. Nekateri strokovnjaki so menili, da je delo neizvedljivo. Kleiber je, da bi se lahko kosal z zahtevnostjo in novostjo dela, organiziral 137 vaj.
Odzivi občinstva so bili deljeni. Pričakovati je bilo, da se je del občinstva in novinarjev odzval z nerazumevanjem. Avantgarda je bila navdušena, pomen dela je bil prepoznan že zgodaj in do Bergove smrti leta 1935 je bilo delo izvedeno več kot 160-krat. Ko so oblast prevzeli nacisti, je delo izginilo iz gledališč, vendar se je kmalu po koncu druge svetovne vojne vrnilo na repertoar, kjer se je obdržalo vse do danes.

 

 

 

 

 

 

Leitmotivi

Sinopsis: V kapitanovi sobi Wozzeck zgodaj zjutraj brije častnika. Kapitan želi poklepetati z Wozzeckom, ki pa ostaja enoglasen. Ko nadrejeni oficir omeni Wozzeckovega nezakonskega otroka, ki se je rodil “brez blagoslova cerkve”, Wozzeck poudari, da si revni ljudje ne morejo privoščiti moralnega ravnanja.

Brez uverture, le z vrtenjem bobnov, ki naj bi predstavljalo vojsko, se v 5. taktu takoj začne pevski glas. Skladba je napisana v obliki suite (preludij, pavana, kadenca, gigue, kadenca, dvojni gavot I/II, zrak, preludij v raku).

Kmalu zaslišimo prvi leitmotiv opere, to je zaporedje not, ki jih večkrat slišimo v Wozzeckovem “Jawohl, Herr Hauptmann” (“Da, kapitan”).

Na spodnjem posnetku v odlomku, ki se začne ob 3:30, slišimo Hitchcockove klice violine.

Eden najpomembnejših leitmotivov, ki ga srečamo v Wozzeckovem “Wie arme Leut!” (“Mi, ubogi ljudje!”) Presenetljivo gre za triado v C-duru. O njej je pisal Berg: “kako bi bilo mogoče še bolj očitno prikazati objektivnost denarja, o katerem govorimo!” Leitmotiv se pojavlja vedno znova.

Vloga zgovornega in preprosto mislečega kapitana je zapisana v glasovnem fachu tenorskega buffa, ki izraža karikaturnost nadrejenega ( glej tudi zgoraj v razdelku “Biografski podatki”).

Langsam, Wozzeck, langsam! (Lahkotno, Wozzeck, počasi! Po enem!) – Grundheber

 

Sinhronizacija: Wozzeck dobi povelje na polje, kjer skupaj z Andresovimi palicami reže. Svojemu tovarišu pripoveduje o svojih temnih vizijah, ki ga mučijo.

Ta skladba je rapsodija na tri akorde in tritrofična lovska pesem. Berg je vsaki figuri dodelil instrument, Wozzecka spremlja trombon, ki ustreza višini njegovega baritona.

Skladba izzveni z avstrijskimi vojaškimi signali od daleč, ki jih je Berg ponotranjil v letih službovanja.

Du, der Platz ist verflucht! (Ti, kraj je preklet!) – Berry / Weikenmeier

 

Marie in njun nezakonski otrok

Sinhronizacija: V sobi Marie, matere Wozzeckovega otroka. Skozi okno opazuje vojaško parado. Ko pomaha bobnarju, jo soseda Margarethe obrekuje kot prostitutko z nezakonskim otrokom. Marie jezno zapre vrata in zapoje sinu uspavanko. Nato na vrata potrka Wozzeck in vstopi. Za Marie in njenega otroka nima oči, ampak le govori o svojih temačnih vizijah in zapusti sobo vznemirjene ženske.

Skladba se začne z maršem, ki se sliši v daljavi. Pogovor med Marie in Margarethe je izključno govorjeno gledališče, Berg si ni zapisal nobenih not.

Sledi uspavanka, ki je sicer napisana v klasičnem 6/8 času, vendar zaradi hitrega tempa ne izpolni pričakovanj. Nič čudnega, da otrok ob materinem notranjem nemiru ne more zaspati. Pred prihodom Wozzecka najdeta nekaj miru, ki ga je Berg skomponiral s sanjskimi zvoki celeste.

Tschin Bum, Tschin Bum – Grundheber / Behrens

 

 

Manični zdravnik

Sinopsis: Da bi zaslužil nekaj denarja, se je Wozzeck najel za medicinski eksperiment. Že več mesecev je jedel samo fižol. K odgovornemu zdravniku hodi na redne preglede in pripoveduje o svojih videnjih. Zdravnika Wozzeck kot človek ne zanima, zanj je le “primer”. In sicer dokaz, da neuravnotežena prehrana vodi v norost, kar zdravnik registrira z največjim zadovoljstvom. Upa, da bo s tem spoznanjem postal slaven.

Berg je na podlagi klasične dvanajsttonske teme napisal Passacaglio in jo 21-krat variiral. S tem neusmiljenim ponavljanjem je zdravnika prikazal kot manično zagnanega.

Was erleb’ ich, Wozzeck? (Kaj doživljam, Wozzeck?)

 

Sinopsis: Marie na ulici sreča Tamburaša, ne traja dolgo in oba odideta v Marijino stanovanje.

 

 

 

 

 

Drugo dejanje sledi strukturi simfonije: 1: sonata, 2: fantazija/fuga, 3: largo, 4: scherzo, 5: rondo.

 

Sinhronizacija: Marie z ročnim ogledalom občuduje uhane, ki ji jih je podaril bobnar, in sanja o boljšem življenju. V njenem naročju je njen otrok, ki noče spati in jo vznemirja. Presenetljivo se vmeša Wozzeck. Opazi uhane in posumi v resnico, ko Marie trdi, da jih je našla. Da ji denar in zapusti stanovanje.

Was die Steine glänzen? (Kaj se svetijo kamni?) – Behrens / Grundheber

 

Sinhronizacija: Wozzeckov zdravnik in njegov kapitan se srečata na ulici. Kapitan dolgočasi “Doktorja Sargnagla” (“Doktorski žebelj za krsto”) s površnimi filozofskimi pripombami. V maščevanje zdravnik šokiranemu častniku v naslednjih štirih tednih prerokuje kap. Ko jima pot prekriža Wozzeck, si na njem izlijeta svojo frustracijo. Kapitan namigne Wozzecku, da mu je njegova žena nezvesta. Wozzeck, ki ga to močno prizadene, ju zapusti.

Berg je v partituri večkrat zapisal nenavadne navedbe za izvedbo. Pri Hauptmannu je večkrat zapisal “lomljivi glas” ali “nosni glas”, pri Doktorju pa celo “kot osel”.

Wohin so eilig, geehrtester Herr Sargnagel? (Kam se mudi, najdražji gospod Sargnagel?) – Dönch / Berry

 

Mariin spor z Wozzeckom

Sinhronizacija: Wozzeck hiti k Marie in se z njo spoprijatelji. Ona se izmakne. Wozzeck se ji grozeče približa. Ona kriči nanj, naj se je ne dotika, saj ima raje nož v telesu, kot da bi jo udaril. Marie se vrne v svoje stanovanje in pusti obupanega moškega za seboj.

Ta prizor je poklon Schönbergu, instrumentacija ustreza Schönbergovi Komorni simfoniji op. 9. Po Bergovih navodilih 15 glasbenikov zapusti orkestrsko jamo in se geometrično razporedi na odru.

Guten Tag, Franz (Dober dan, Franz) – Berry / Strauss

 

 

Scena v gostilni

Sinopsis: Na gostilniškem vrtu pozno zvečer. Fantje, vojaki in služkinje plešejo. Med njimi sta tudi Marie in bobnar. Wozzeck jih opazuje in je že pijan. Marie ga kliče s provokativnimi besedami. Prikaže se jerlek in prerokuje krvavo dejanje.

Skladba se začne z ländlerjem, ki se igra v tonalni glasbi. Po pesmi obrtnika se skladba spremeni v valček, napisan v prosti tonaliteti.

Nadaljuje se z lovskim zborom, ki spominja na Freischütza (morda gre za namerno reminiscenco na življenje Woyzecka, ki je v času nastanka Freischütza zagrešil umor).

Vrnejo se oblike scherza in ländlerja. Dogajanje in glasba se vse bolj spreminjata v prizor nočne more.

Ich hab’ ein Hemdlein an, das ist nicht mein (Imam na sebi srajco, ki ni moja) – Abbado

 

 

V Wozzecku se pojavi ideja o maščevanju

Sinopsis: Ponoči v vojašnici Wozzeck leži na ležišču poleg Andresa. Ne more spati, preganja ga vizija noža, vznemirjajo ga misli o umoru. V gardno sobo vstopi pijan bobnar s steklenico žganja. Ponižuje Wozzecka s svojim osvajanjem Marie. Zapleteta se v pretep, Wozzeck je poražen. Wozzeckove sanje o nožu se spremenijo v odločitev.

Strašljivo kratek zbor duhov uvede skladbo, zasnovano kot “Rondo martiale con Introduzione”. Wozzecka mučijo videnja, zbor duhov pa se vrne. Orkester prasketa, poka in zvoni, medtem ko bobnarski major dela svoje vragolije.

Andres! Andres! ich kann nicht schlafen (Andres! Ne morem spati) – Berry / Uhl

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Berg vsako od petih slik tega dejanja opiše kot izum. Vsaka slika opisuje obsedenost osebe, pa naj gre za Marijine občutke krivde, Wozzeckov umor, krvave roke ali besno iskanje noža.

 

 

Mariini občutki krivde

Sinhronizacija: Marie ponoči bedi in bere zgodbo o prešuštnici iz Svetega pisma. Že dolgo ni videla Wozzecka in obžaluje, kar mu je storila. Sumi, da se bo zgodila nesreča.

Takoj na začetku zaslišimo temo, ki jo Berg uporabi kot osnovo za sedem variacij in fugo.

Und ist kein Betrug in seinem Munde erfunden worden (In v njegovih ustih ni bila izumljena nobena prevara) – Lear

 

 

Umor

Sinopsis: Noč je, Wozzeck in Marie se srečata ob ribniku v gozdu. Wozzeck se nostalgično spominja boljših časov in ji potisne nož v grlo.

Berg je napisal iznajdbo o tonu H, ki je vseprisoten.

Skladba se začne tiho, grozeče, slišimo nežne krike violine, ki napovedujejo katastrofo. Wozzeck je pred dejanjem tiho, vendar Marie grozi grozeče (“Kdor je hladen, ne zmrzne več! Z jutranjo roso ne boš zmrznila.”). Nad prizoriščem se pojavi bleda luna. To je glasba pred umorom. Margarethe umre s prodornim krikom, v orkestru zazvenijo strašni akordi. Odlomek se konča z ogromnim crescendom.

Dort links geht’s in die Stadt (Tam na levi je mesto) – Berry / Strauss

 

 

Drugi prizor v gostilni

Sinhronizacija: Wozzeck gre v gostilno. Želi plesati, da bi pozabil na umor. Margarethe na njegovi srajci odkrije krvave madeže in se z njim spopade pred vsemi. Wozzeck pobegne iz gostilne.

Skladba se začne s polko, ki se igra na neuglašen klavir. Kasneje se zasliši gostilniški orkester z violinami, harmoniko in težkimi zvoki bombardona (neke vrste tuba).

Tanzt Alle; tanzt nur zu, springt, schwitzt und stinkt (Plesajo vsi; samo plešejo, skačejo, se potijo in smrdijo) – Berry / Lasser

 

Wozzeck se vrača v ribnik

Sinhronizacija: Wozzeck teče nazaj k ribniku in išče nož, da bi skril dokaze. Ko ga najde, se spusti globoko v ribnik, da bi ga tam skril. Medtem ko si poskuša umiti krvave madeže, se utopi. Zdravnik in kapitan gresta mimo ribnika in slišita utapljajočega se človeka, brezbrižno se odločita, da ne bosta storila ničesar.

Berg to skladbo opisuje kot “izum o šestem akordu”. Osnovni toni so b, c, e, gis, es in f.

Das Messer? Wo ist das Messer? (Nož? Kje je nož?) – Berry

 

Izmenjava

Naslednji interludij je napisan bolj ali manj tonsko v tonaliteti d-mol. Ponovno je slišati veliko motivov iz opere, interludij pa se konča z dvanajsttonskim akordom, ki se je slišal ob Marijini smrti.

Entracte

 

 

Sinopsis: Zjutraj se otroci igrajo pred Marijino hišo. Tam je tudi njen otrok, ki jezdi svojega konjička. Ko slišijo, da je bilo najdeno Marijino truplo, vsi stečejo v gozd. Le Marijin sin ne razume, kaj se je zgodilo, in je edini otrok, ki je ostal za njo.

Opera se konča z iznajdbo o osminskem gibu.

Ringel, Ringel, Rosenkranz, Ringelreih’n!

 

 

 

 

 

 

Priporočilo za snemanje

 

SONY, z Walterjem Berryjem, Isabel Strauss, Fritzom Uhlom, Carlom Doenchom pod vodstvom Pierra Bouleza in orkestrom Nacionalnega gledališča Pariške opere

 

 

Peter Lutz, opera-inside, spletni operni vodnik o “WOZZECK ” Albana Berga.