PUSKAI POGIBNU YA (prizor iz pisma) – arija iz opere Evgenij Onjegin

Tradicionalni operni vodnik za arijo PUSKAI POGIBNU YA Pjotra Čajkovskega (prizor iz pisma)

Preberite zanimiva dejstva in si oglejte odlične videoposnetke na YouTubu o znameniti ariji Čajkovskega “PUSKAI POGIBNU YA”.

Če želite prebrati in slišati več o “EUGENE ONEGIN”, kliknite na to povezavo do opernega portreta

Arija PUSKAI POGIBNU YA – povzetek in ozadje

Vsebina: Na podeželskem posestvu Larins. Larina razmišlja o svoji mladosti, ko se ni mogla poročiti s častnikom, ki ga je ljubila. Posluša svoji hčeri, medtem ko kmečka dekleta v ozadju prepevajo ruske ljudske pesmi. Obe sestri si po značaju ne bi mogli biti bolj različni. Olga je vesela in živahna, Tatjana pa zasanjana in introvertirana. Pojavi se Lenski. Je pesnik in sosed, ki strastno ljubi Olgo… Spremlja ga Onegin, sosed in aristokrat. Medtem ko je Lenski strasten človek, je Onegin, hladen racionalist, dolgo časa užival in se že nekaj časa dolgočasi na stričevem posestvu. Tatjana se z Oneginom odpravi na sprehod, čuti nenavadno privlačnost do njega, medtem ko se zdi Onegin precej zadržan. Zvečer ne more zaspati. Občutljiva Tatjana se zaveda, da se je zaljubila v Onegina. Usede se za pisalno mizo in napiše Oneginu navdušeno ljubezensko pismo. Še isti večer ga prinese Oneginu.
 

Prizor s pismom je eden največjih monologov v operni zgodovini. V tem slavnem prizoru Tatjana doživi vsa čustva. Od brezupnega obupa do navdušenja. Monolog je razdeljen na štiri dele, od katerih bi vsak lahko bil samostojen.

V uvodu je opisano Tatjanino goreče hrepenenje. Vibrirajoči tremolo godal odraža notranji nemir in nesoglasje.

Sprememba orkestrskega uvoda v hitre polkvadrature z odtrganimi osminami vznemirljivega srčnega utripa posnema njeno vznemirjenje glede tega, ali naj napiše pismo. Kmalu Tatjana začne s svojo odločitvijo: “Puskai pogibnu y” (“In če bi bil to moj konec”):

Petje postaja vse bolj vročično, valovi naraščajo do visokega asa, ki se konča z odločitvijo, da se takoj usede za mizo: “vezdy, on predo mnoyu!”

Ko se Tatjana usede za mizo, utihne, orkester se umiri in začne z novim, tokrat umirjenim uvodom:

Tatjanin leitmotiv se sliši v godalih:

V roke vzame pisalo, vendar se po nekaj taktih zdrzne, kaj naj napiše? Pojavi se Oneginov motiv, ki se nežno večkrat ponovi in zapoje v oboi:

Vendar se obotavlja: “ne v silakh ya vladyet svoyei dushoi!” (“Nimam moči, da bi obvladala svoje srce!”). Kakšna je druga možnost? Čajkovski citira motiv Tatjanine samote v flavtah:

Z Oneginovim motivom v orkestru, ki ga začne pisati (“zachem vi posetili nas?”, “Zakaj ste nas obiskali?”), razkrije vse. Napiše izpoved svoje agonije. Čajkovski vse bolj stopnjuje tempo, glasba postaja vse bolj nujna. Nato se razpoloženje nenadoma spremeni, ko oboa zapoje motiv ljubezenske izpovedi:

Tatjana se sprva obotavlja in nežno prevzame motiv: “Kdo ti: moi angel li khranitel (“Kdo si ti? Moj angel varuh ali premeteni skušnjavec?”). Strah pred zavrnitvijo je velik, vendar želi poskusiti. Ko podpiše pismo, zazvenijo veličastne pihalne godbe in razveseljivi strunski zvoki, Tatjana pa s trepetajočimi besedami zaključi arijo.

Arija – besedilo PUSKAI POGIBNU YA

Pustite mi, da propadem, a najprej
naj v osupljivem upanju prikličem,
blaženost, ki je še neznana.
Sladkost življenja mi je znana!
 

Spijem čarobni napoj želje!
Oblegajo me vizije!
Povsod, kamorkoli pogledam,
Vidim svojega usodnega skušnjavca!
Kamorkoli pogledam, ga vidim!

(Odide do pisalne mize, se usede, piše in se ustavi.)
 
Ne, to je vse narobe!
Začel bom znova!
 

(raztrga nedokončano pismo)

Ah, kaj je z mano! Vsa sem v ognju!
Ne vem, kako naj začnem!
 

(Piše, nato pa se ustavi in prebere.)
 

“Pišem ti, – in potem?
Kaj je še treba povedati?
Zdaj vem, da je v tvoji moči.
da me kaznuje s prezirom!
 

Če pa neguješ eno samo zrno usmiljenja.
za mojo nesrečno usodo,
me ne boš zapustil.
Sprva sem želel molčati;
potem, verjemite mi, ne bi nikoli
poznal mojo sramoto,
nikoli!
 

(Pismo odloži.)
 

O, da, prisegel sem, da bom zaklenil v svoje prsi
to priznanje nore in goreče strasti.
Žal nimam moči, da bi obvladal svoje srce!
 
Naj se zgodi karkoli, pripravljen sem!
Vse bom priznal! Pogum!
On bo vedel vse!
 

(Piše.)
 

“Zakaj, zakaj ste nas obiskali?
Pokopan na tem odmaknjenem podeželju,
Nikoli te ne bi smel spoznati,
niti ne bi smel poznati te muke.
 

Razburkanost mladostnega srca,
se s časom umiri, kdo ve? –
najverjetneje bi našel drugega,
se je izkazala za zvesto ženo.
in krepostna mati…
 

(Zamisli se, nato pa nenadoma vstane.)
 

Še eno! Ne, ne z nobenim drugim na svetu.
bi dal svoje srce!
To je odrejeno na višavah,
To je volja nebes: jaz sem tvoj!
 

Vse moje življenje je bilo zaobljuba
tega neizogibnega srečanja;
To vem: Bog te je poslal k meni,
ti si moj varuh do groba!
 

Pojavil si se mi v sanjah;
še neviden, pa si bil že drag,
tvoj čudoviti pogled me je napolnil s hrepenenjem,
tvoj glas je zazvenel v mojem srcu
dolgo nazaj … ne, to niso bile sanje!
Takoj ko ste prišli, sem vas prepoznal,
 

Skoraj sem omedlela, začela sem plameneti od strasti,
in sam pri sebi sem si rekel: “To je on!”To je on!
To vem! Slišal sem te…
Ali mi nisi govoril v tišini
ko sem obiskal revne
ali v molitvi poiskali tolažbo
za tesnobo moje duše?
 

In prav ta trenutek,
ali nisi bila ti, draga vizija,
ki je plamenela v brezbarvni temi
se je nežno sklonil k moji postelji
ter z veseljem in ljubeznijo
zašepetane besede upanja?
 

(Vrne se k mizi in se spet usede za mizo, da bi pisala.)
 

“Kdo si ti? Moj angel varuh
ali zvijačen skušnjavec?
Razblinite moje dvome.
Morda so to le prazne sanje,
samoprevara neizkušene duše,
in nekaj povsem drugega bo …
 

(Spet vstane in se premišljeno sprehodi sem in tja.)
 

A naj bo tako! Moja usoda
odslej zaupam tebi;
v solzah pred vami,
prosim te za zaščito,
Prosim vas.
Predstavljajte si: Tukaj sem sam!
Nihče me ne razume!
Ne morem več razmišljati,
in mora umreti v tišini!
 

Čakam te,
Čakam te! Izgovori besedo
da oživi najlepše upe mojega srca
ali razbiti te utesnjujoče sanje
žal s prezirom,
žalostno, da sem si zaslužil zaničevanje!
 

(Hitro gre k mizi, v naglici dokonča pismo, ga podpiše in zapečati.)
 

Končano! Preveč strašljivo je, da bi ga brali naprej,
Od sramu in strahu omedlim,
vendar je njegova čast moje zagotovilo.
in v to zaupam!
 

(Odide do okna in odgrne zavese. Sobo takoj zalije rožnata jutranja svetloba. V daljavi se zasliši pastirska piščal.)
 

Ah, noč je minila,
vse je budno …
in sonce vzhaja.
Pastir igra na piščal …
Vse je mirno.
Čeprav sem … I …

Slavne interpretacije PUSKAI POGIBNU YA

Prizor v pismu Ane Netrebko je preprosto odličen. Obvlada intimne dele tega dela, njeno petje je subtilno, piani jemljejo dih, da bi malo pozneje v velikih žarkih iz polnega grla ustvarila ekstatične najvišje tone.

Puskai pogibnu ya – Netrebko

Peter Lutz, opera-inside, spletni operni vodnik za arijo “PUSKAI POGIBNU YA” iz opere “Evgenij Onjegin” Pjotra Čajkovskega