To delo sodi med velike opere 20. stoletja. Korngold ponovno prikliče opojnost poznoromantične glasbe, narkotične v svoji razkošnosti in melanholiji.
Vsebina
♪ Komentar
♪ Akt II
♪ Akt III
Vrhunci
♪ Behutsam! Hier ist alles alt und gespenstig
♪ Glück, das mir verblieb Pesem za lutnjo
♪ Da bist du ja, Marie, ich wusste es
♪ Bravo, guter Pierrot – Halt ein! Du eine auferstandene Tote?
♪ Mein Sehnen, mein Wähnen Pierrotova pesem
♪ Finale
Priporočilo za snemanje
Premiera
Hamburg und Köln, 1920
Libreto
Paul Schott alias Julius Korngold, po noveli Georgesa Rodenbacha Bruges-la-morte iz leta 1892 in njeni gledališki verziji Le mirage (Miraž).
Glavne vloge
Paul, vdovec (tenor) - Marietta, plesalka v tranzitu (sopran) - Marie, prikazen Paulove pokojne žene (sopran) - Frank, Paulov prijatelj (bariton) - Fritz, gledališki Pierrot (bariton).
Priporočilo za snemanje
ARTHAUS DVD, James King, Karan Armstrong, William Murray, Margit Neubauer, Donald Grobe pod taktirko Heinricha Hollreiserja in orkestra Deutsche Oper Berlin.
Komentar
Korngold, čudežni deček
Korngold, ki se je rodil leta 1897 v Brnu v avstrijskem cesarstvu, je bil pogosto imenovan največji glasbeni čudežni deček vseh časov, celo večji od Mozarta. Že kot otrok je imel v svojih skladbah kakovost zrelega skladatelja. Njegov oče, spoštovani (in ostroumni) dunajski glasbeni kritik Julius Korngold, ga je podpiral in tudi ščitil. Že pri 19 letih je Erich napisal svojo prvo opero v enem dejanju, “Prstan polikrta”, ki je navdušila občinstvo. Pri 19 letih je začel skladati “Mrtvo mesto”, vendar mu je načrte prekrižala prva svetovna vojna. Kot glasbenik je bil vpoklican v vojsko in leta 1919 je nadaljeval z delom na operi.
V teh letih je spoznal Luise von Sonnenthal (svojo poznejšo ženo Luzi), ki ga je navdušila za vlogo Mariette. Ironija zgodovine: tako kot je Paul (in meščanska družba) plesalko Marietto imel za družbeno manjvredno , je Luzi (igralka in pevka) iz istega razloga naletela na odpor Erichovega očeta.
Libreto
Vzor za delo sta bila Rodenbachov “Bruges-la-morte” iz leta 1892 in njegova gledališka različica “Le mirage”, ki jo je Rodenbach napisal osem let pozneje.
Družinski znanec je Ericha opozoril na Rodenbachovo delo in Erich je bil nad tem takoj navdušen. V pismu je zapisal
“Posebno vzdušje Bruggeja, melanholični ton, dva glavna lika z njunima ganljivima duševnima konfliktoma: boj erotične moči žive ženske z naknadnim učinkom duševne moči mrtvega, globlja osnovna misel o boju med življenjem in smrtjo nasploh, zlasti lepa misel o nujnem obvladovanju žalovanja za dragim umrlim s pravicami življenja, in obenem bogate glasbene možnosti za oblikovanje, vse to me je pritegnilo.
Gradivo o žalujočem vdovcu, ki podleže obsedenosti s pevko, je na premieri opere naletelo na živce tistega časa. Ljudje v povojnih letih so še predobro poznali občutke izgube, dela dunajskega Siegmunda Freuda (ki ga je Julius Korngold osebno poznal) o psihoanalizi pa so bila zelo aktualna; njegova knjiga “Razlaga sanj” je izšla leta 1900. Paulovo srečanje z Marietto na koncu ni nič drugega kot poskus terapije, ki se ga Paul nezavedno loti, da bi razrešil svoj notranji konflikt, ki je nastal zaradi katastrofe Marijine smrti. To opero občasno primerjajo s Hitchcockovim psihotrilerjem Vertigo, ki je izšel 25 let pozneje.
Korngoldovi so za libretista druge Korngoldove opere v enem dejanju naročili Hansa Müllerja, ki pa ob pregledu prvih osnutkov ni bil zadovoljen, zato je Korngold starejši osebno prevzel libretistovo delo. Julius Korngold je večinoma sledil Rodenbachovemu literarnemu modelu, vendar je tu in tam spremenil zgodovino. Njegova najpomembnejša sprememba je bila, da umora ni prikazal kot resničnost, temveč kot sanjski prizor, verjetno zato, da bi iz opernega dogajanja odstranil nekaj nasilja in ustvaril spravljiv, atmosferičen konec.
Bruges – mrtvo mesto
Simbolično za Pavlovo ozkost je Rodenbach uporabil Brugge kot model “mrtvega mesta”. Do 15. stoletja je bilo to belgijsko mesto cvetoča trgovska metropola in rezidenčno mesto. Nato je reka zamuljena segla v Severno morje in začel se je zaton mesta, odrezanega od rešilne linije morja, od katerega si Brugge ni mogel nikoli opomoči.
Glasba pozne romantike
Kako bi najbolje opisali Korngoldovo glasbo? Dolgo časa so njegovo glasbo omalovaževali kot kopijo bolj znanih izvirnikov. Vplivni ameriški operni kritik Harold Schonberg je na primer leta 1975 zapisal: “Ker njegova lastna ustvarjalna domišljija ni bila tako močna kot njegova tehnika, je lahko le ponavljal, kar so naredili prejšnji skladatelji.” Ta kritika je bila še toliko bolj tehtna, ker je Korngold s svojim poznejšim delom v Hollywoodu ta kliše magnetno privlačil.
V Korngoldovi glasbi namreč naletimo na ogromno zvočno silo, zavito v ekspresionistično oblačilo, z glasnimi disonancami in zvonjenjem zvonov, ki spominjajo na Mahlerja. Slišimo glasbo, ki prekipeva od vročine in izraznosti, kar nas spominja na Salome Richarda Straussa. In končno slišimo melodije, ki se s svojo čutnostjo in sladkostjo lahko kosajo s Puccinijem.
Julius Korngold je Gustava Mahlerja osebno poznal prek njegovega dela, takratni dunajski dvorni operni režiser pa je spoznal takrat devetletnega Ericha, ko je smel mojstru v njegovem stanovanju zaigrati kantato. Mahler naj bi navdušeno vzkliknil: “Genij! Genij!”. Štiri leta pozneje je Mahler takrat 13-letnega Ericha povabil na vaje za premiero 8. simfonije. Ta izkušnja je morala na mladega Ericha narediti globok vtis, saj je orkestracija Mrtvega mesta skoraj identična Mahlerjevi osmi. Tako kot Mahler je tudi Korngold orkester pozne romantike v polni velikosti dopolnil z barvitimi instrumenti, kot so celesta, harmonij, cerkveni zvon, mandolina in klavir. Poleg tega je tako kot Mahler uporabil pihalni stroj in fantovski zbor.
Po letu 1970 je Mrtvo mesto postopoma našlo pot v repertoar opernih hiš, Korngoldu pa sta bila potrjena genialnost in neodvisnost. Nihče ne zanika, da so na Korngolda vplivali veliki predhodniki in sodobniki. Korngold in Richard Strauss sta se poznala in cenila, vendar danes velja splošno prepričanje, da Korngold ni bil drugi Strauss, temveč prvi Korngold.
Leitmotivi
Korngold je v operi uporabil različne leitmotive. Najbolj prevladujoča je čudovita tema arije “Das Glück, das mir blieb”, s katero se vedno znova srečujemo. Slišati je tudi motiv Bruggea, posebno lep primer najdemo v nadaljevanju v opisu prizora na začetku druge slike. Poleg tega so tu še drugi leitmotivi, vendar je zaradi bogastva partiture, obilice orkestracije in kompleksnosti samih motivov nekatere med njimi težko slišati (motiv las, akordi vstajenja, motiv minljivosti itd.).
Svetovna premiera in usoda dela
Ko je Korngold napovedal dokončanje svojega “mrtvega mesta”, so se operne hiše borile za pravico do premiere dela. Nazadnje so tri operne hiše, Hamburg (dirigiral je Pollack), Köln (dirigiral je Klemperer) in Dunaj, dobile pravico do prve izvedbe dela na isti večer. Dunaj je moral nato zaradi zasedbe odpovedati predstavo.
Delo je bilo od začetka navdušeno, Korngold, ki je bil prisoten na premieri v Hamburgu, pa je slavil. Občinstvo se je borilo za vstopnice, samo v Hamburgu je bilo delo v prvi sezoni uprizorjeno 26-krat. Kmalu zatem so delo uprizorili na Dunaju, v New Yorku, Pragi in Zürichu ter deset let doživljalo uspehe. To fazo je nenadoma prekinil nacistični prevzem oblasti, ko so bila dela judovskih skladateljev prepovedana.
Korngold je v tridesetih letih 20. stoletja emigriral v Ameriko in se prvič vključil v filmsko industrijo na povabilo Maxa Reinharda, ki je v Hollywoodu pripravljal filmsko adaptacijo Sanja kresne noči. V naslednjih desetih letih je postal najbolj priznan filmski skladatelj in prelomnih del, za glasbo k filmu “Robin Hood” pa je prejel celo oskarja.
“Mrtvo mesto” si v času Korngoldovega življenja ni nikoli opomoglo in je izginilo z repertoarja. Po koncu druge svetovne vojne se je sam Korngold, ki je že trpel za srčno boleznijo, leta 1954 udeležil obnove opere v Münchnu. Korngold je moral z grenkobo ugotoviti, da “zaprašena simbolika” dela ni več iskana.
Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je s snemanjem Leinsdorfa začela renesansa tega dela, od začetka 21. stoletja pa se je lahko ponovno uveljavilo v mednarodnem repertoarju.
Mrtvo mesto I. dejanje
Sinhronizacija: V Paulovem mračnem stanovanju v Bruggeu. Gospodinja Brigitta sprejme Paulovega starega prijatelja Franka, ki je prihitel k njej. Ogledata si okrašeno sliko Marie, Paulove pokojne žene, pred katero je kot relikvija razstavljen Marijin lasni preplet. Brigitta govori o Paulovem nenavadnem stanju.
Orkester se že od samega začetka blešči v vseh barvah. Brigitta poje revijalno glasbo iz pozne romantike, čutne pasaže, velik orkester pa pred Paulovim prihodom poje razpotegnjene melodije.
Behutsam! Hier ist alles alt und gespenstig
“Sanje o vrnitvi”
Sinhronizacija: Paul se vrne v svoje stanovanje in je vesel, da vidi prijatelja Franka. Paul se mu sploh ne zdi takšen, kot ga je opisala Brigitta. Skoraj ekstatično pripoveduje o srečanju, ki ga je imel s svojo namišljeno ženo v naročju med enim od svojih samotnih sprehodov. Videl je žensko, ki je bila videti kot njegova Marie. Naslednji dan je govoril z njo, njen glas je bil Marijin, Bog mu jo je vrnil! Frank mu skuša razložiti, da je padel v iluzijo “sanj o vrnitvi”. Toda Frank o tem noče ničesar vedeti.
Po Frankovem pozdravu se Paul potopi v Marijin svet. Ob uvodu flavte in harfe Paul poje dolge verze ob ubranem orkestru.
Frank! Freund!
“Glück, das mir verblieb” – Korngoldova velika Lied
Sinhronizacija:Zvoni zvonec, Paul že pričakuje Marietto. Gleda sliko svoje žene in je srečen, da mu jo je Bog vrnil! Marietta vstopi in Paul je očaran nad njo, ki je tako zavajajoče podobna njegovi Marie. Ko ji da šal, ki si ga je vrgla čez sebe, v ekstazi vzklikne: “Marie!” Marietta je plesalka, ki je na obisku v Bruggeu. Ko v stanovanju zagleda lutnjo, Paulu z veseljem zapoje pesem. Paul je ganjen, saj gre za popolnoma enako pesem, kot jo je nekoč pela Marie.
Ta skladba je Korngoldova najbolj znana skladba doslej. Gre za nostalgično solo skladbo (ki se spremeni v duet) sredi psihodrame. Njena naloga je, da odnos med Paulom in Marietto pri poslušalcu vzbudi čustva in tako ustvari čim večji kontrast drami, ki sledi in sega vse do Paulovega umora Mariette. Značaj tega dela je pesniški ali celo operetni. Že na začetku zablesti orkester, ki ima z zvončnico, celesto in harfo značilno poznoromantično obarvanost. Zvončki celeste pričarajo romantično, skoraj otroško naivno razpoloženje.
Duet najprej slišimo v izvirni instrumentaciji za sopran in tenor z Jonasom Kaufmannom in Julijo Leiter. Kaufmann je leta 2019 debitiral v vlogi Paula.
Glück, das mir verblieb – Kaufmann / Leiter
Naslednji posnetek je nebeška solo različica za različico Elisabeth Schwarzkopf, za katero je značilen počasen tempo. Hrepenenje njenega glasu, hripavega od vznemirjenja, se v najboljšem pomenu izteče.
Glück, das mir verblieb – Schwarzkopf
Odprtja in bakhana
Sinhronizacija: Keketka Marie je hrupna in Paula ne jemlje resno. Ko zagleda Mariejino sliko, je presenečena nad podobnostjo z njo in presenečena nad Paulovim nenavadnim vedenjem. Z ulice zasliši klice Gastona, ki jo poziva, naj pohiti, saj se bo kmalu začela večerna predstava. Spodbudi Paula, naj jo obišče v gledališču, in zapusti hišo. Paul je sam, prikaže se mu Marie in ga opozori, naj bo zvest, Paul ji razloži, da v Marietti vidi samo njo. Privid izgine in Paul vidi Mariettino prikazen, ki pleše v plapolajočem fantazijskem plesnem kostumu, veličastno okrašena, zapeljivo vabljiva. Ob tem zvenijo orgiastični plesni ritmi.
Glasova pojeta v odmerjenem tempu v razmeroma visokem registru, Marie se sliši kot od daleč, privid postaja vse bolj kromatičen in duhovit ter se pogreza nazaj v spokojnost začetka, dokler se s pojavom Mariette ne sprevrže v bakhantsko plesno norost.
Da bist du ja, Marie, ich wusste es – Vogt / Pavlovskaja
Mrtvo mesto II. dejanje
Zvonovi in tema Bruggea
Sinopsis: Vidni postanejo obrisi zapuščenega, zapuščenega pomola. Noč je. Vidimo zvonik in ob njem stanovanjske stavbe, ki jih slabo osvetljujejo plinske svetilke.
Drugo dejanje se začne z ekspresivnim preludijem. Nad utripajočimi godali zaslišimo cerkvene zvonove, v pihalih pa se večkrat zasliši motiv Bruggea:
Prélude
Sinopsis: Paul se pojavi in gre proti hiši, v kateri živi Marietta. Njegove misli so temačne, Mariette še ni srečal v gledališču in želi iti v njeno stanovanje. Pogleda na njeno okno in za zaveso zagleda senco. Približa se mu skupina nun. Med skupino prepozna Brigitto, ki ga je zapustila. Ko ga zagleda, ga obtoži, da je bil nezvest Mariji.
Grozeči zvonovi Pavla spomnijo na dan, ko je bila Marie pokopana. Vmes je slišati veter (od vetrnega stroja), ki švigne po zapuščenem pomolu. In Jetzt trage ich die Unruhe des Begehrens… “(“Zdaj nosim nemir želje …”) se veter okrepi in orkester zveni s težkim fff, dokler ne utihne in se pojavi Brigitta.
Was ward aus mir?
Paul vidi Franka
Sinhronizacija: Ko se Paul približa hiši, vidi moškega, ki odklene vrata. To je njegov prijatelj Frank. Na svojo grozo Paul izve, da je tudi Frank njen ljubimec. Ko zahteva, da jo Paul pusti pri miru, se sporečeta in Paul mu odvzame ključ Marttinega stanovanja. Frank prekine njuno prijateljstvo in zapusti stanovanje.
Wohin? – King / Armstrong
Mein Sehnen, mein Wähnen
Sinopsis: Nenadoma zasliši hrup bližajoče se družbe. Marietta se s svojo gledališko skupino na ladji vrača domov in on sliši, kako pojejo in se smejijo. Med njimi sta bogata mecena grof Albert in igralec Fritz, ki je oblečen v kostum Pierrota. S seboj imajo šampanjec in hrano ter se udobno namestijo na nočnem pomolu. Marietta prosi Fritza, naj ji zapoje pesem, saj ve, da je Fritz zaljubljen vanjo.
Pierrot zapoje pesem, polno melanholije, s počasno, valčku podobno spremljavo. To je ena tistih Korngoldovih pesmi z bogatimi barvami in razkošnimi melodijami. To pesem dopolnjuje čudovit brenčeči zbor, ob katerem neizogibno pomislimo na Puccinijevo opero Madama Butterfly.
Mein Sehnen, mein Wähnen – Hampson
Sinhronizacija: Vesela Marie želi za svojega pokrovitelja grofa Alberta uprizoriti prizor iz gledališke igre. Želi odigrati Heleno iz Meyerbeerjeve drame “Robert le diable” v prizoru, v katerem vstane kot mrtva oseba. V ozadju se sliši zvonjenje cerkvenih zvonov in nune na poti nazaj gredo mimo gledališke skupine. Pavel je prizor vstajenja opazoval neprepoznan. Vdre v prizorišče in zgrabi Marjeto. Po kratkem prepiru Marietta pošlje gledališčnike stran in ostane sama s Paulom. Paul jo grenko obtoži, da ga je prevarala z njegovim najboljšim prijateljem. Maščevalno ji pove, da si jo je želel le zato, ker je bila podobna njegovi mrtvi ženi, in da jo bo zdaj zapustil.
Pred tem prizorom si je pevec Paul lahko vzel kratek odmor. Zdaj sledi prizor, ki je eden najbolj dramatičnih in napornih odlomkov med vsemi. Paulov izbruh ustreza izbruhu vulkana, odlomki so zapisani v visoki tesituri, nekateri odlomki so v partituri zapisani celo kot “kričanje”.
Ameriški tenorist James King je to vlogo nekoč opisal, da ima višino Puccinijeve opere ob spremljavi Wagnerjevega orkestra, da je tako težka kot Othello in da je edina vloga, ki ga je prestrašila.
Bravo, guter Pierrot – Halt ein! Du eine auferstandene Tote? – King / Armstrong
Ekstatičen konec dejanja
Sinhronizacija: Marietta ga spomni na ekstatične ure ljubezni, v katerih sta oba uživala, in Paul čuti, da je ne more zapustiti. Na klopci v parku se strastno poljubita. Marietta zdaj želi z njim oditi v njegovo hišo in se boriti proti duhu njegove mrtve žene, ki si ga lasti.
Ta odlomek je eden od vrhuncev opere. Marietta prepozna Paulovo duševno stisko. V tem prizoru mora zveneti dramatično in zapeljivo, da bi Paulove muke vesti in erotično željo naredila verodostojne. Drugo dejanje se zaključi s Tristanovo ekstazo.
Paul du leidest? (Marietta, Paul) – King / Armstrong
Mrtvo mesto III. dejanje
Marietta želi obračun z Marie
Sinhronizacija: Jutro je in Marietta se v beli jutranji obleki pojavi v Mariejini sobi, podobni cerkvi. Za kratek čas ostane negibna, nato pa se divje požene pred Mariejino sliko. Marietta pozove duha Marie, naj zapusti žive. Od zunaj sliši otroško petje, ki prihaja iz sprevoda, ki gre po ulici. Pojavi se Paul, ki ga je procesija pregnala na zunanjo stran. Zdaj želi, da Marietta zapusti sobo. Marie želi ostati. Flirta z njim in ga prosi, naj jo poljubi v sobi. Paul jo brutalno potisne nazaj na stol.
Preludij k tretji sliki prikazuje Mariettino vznemirjenost. Dobesedno lahko slišite nevihto v njej, glasba postaja vse bolj nujna in hitra. Korngold s preludijem pripravlja Mariettin nastop s številnimi izpisanimi dramskimi rubati.
Ko se prizor odvija, Marie z okna opazuje sprevod otrok, njihovo petje pa prekriva glasbo drame, ki se odvija v sobi.
Prélude …Dich such ich, Bild – King / Armstrong
Sinhronizacija: Verski obred v Paulu prebudi blodnje. Marietta draži Paula zaradi njegove pobožnosti in ga prosi, naj jo poljubi. Toda Paul je ujet v svojih blodnjah.
Na spodnjem posnetku se Pavlova ekstatična zabloda začne po 3 minutah. Zaradi verskega obreda in svojega čustvenega stanja pade na kolena. Zdi se, da procesija vstopi v sobo in ujame Pavla. Glasba dobesedno eksplodira, z besedami ni več mogoče izraziti njegovih občutkov, le glasba lahko opiše demone v Paulu. Ko se umiri, je slišati zbor, ki prepeva latinsko besedo, zapeto v ostinatnem ritmu. Ko mu Marietta prezirljivo zakliče: “Ti si pobožen!” in ga hoče poljubiti, spet zapade v norost, z visokim glasom kliče besede in se zgrudi.
Sei klug, sei gut – King / Armstrong
Veliki finale
Sinopsis: Morala se je rešiti težkega otroštva in želi imeti pravico, da bi imela Paula samo zase. Le to noč jo je hotel imeti polno poželenja, čez dan pa se igra pobožnega. Odpravi se k Marijini sliki in zgrabi njeno lasno kito, ki je razstavljena kot relikvija. Paul jo opozori, naj ne oskrunja lasne kito. Še toliko bolj Marie koketira z njo. Paul je obupan, ko Marie divje pleše s kito, Paul izgubi živce, ji iztrga lasnico iz roke in z njo zaduši Marietto, pri tem pa kocne, kako zelo je mrtva Marietta podobna Marie.
Sinopsis: Luč ugasne. Ko se ponovno prižge, se Paul zbudi in soba je takšna, kot je bila na začetku. Pojavi se Brigitta, malo pozneje pa še Marie, ki je pozabila svoj dežnik. Nazadnje se pojavi Frank, ki na Paulovem obrazu vidi, da se je zgodil čudež. Paul namreč spozna, da je bila epizoda le sen in da se mu je uspelo odtrgati od Marie in Mariette. Odpravi se do vrat in zapusti sobo ter se poslovi.
Paul se postopoma prebuja iz sanj, orkester ga nežno spremlja. S pojavom Brigitte se orkester umiri in pojavi se Marietta ob spremljavi flavt. Ko se pojavi Frank, se glasba spremeni v sijajni B-dur, skladba pa se konča v širokem adagiu z melanholično samozavestjo.
Die Tote, wo, lag sie nicht hier … Glück, das mir verblieb – King / Armstrong
Priporočilo za snemanje
ARTHAUS DVD, James King, Karan Armstrong, William Murray, Margit Neubauer, Donald Grobe pod vodstvom Heinricha Hollreiserja in orkestra Nemške opere v Berlinu
Peter Lutz, opera-inside, spletni operni vodnik o “MRTVO MESTO” Ericha Korngolda.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!