ORFEO ED EURIDICE od Ch. W. Glucka – sprievodca operou a synopsa

Onlinski operni vodnik in sinopsis za Gluckovo ORFEO ED EURIDICE

Orfej je najstarejša opera, ki je neprekinjeno na repertoarju, in je eno najvplivnejših del v zgodovini opere. S skladbo “che faro senza Euridice” pa mu je uspelo ustvariti prvi mega hit v operni zgodovini.

 

Vsebina

♪ Komentar

♪ Akt I

♪ Akt II

♪ Akt III

 

 

Vrhunci

♪ Objet d’amour

♪ Amour, viens rendre à mon ame

♪ Danse des furies

♪ Laissez-vous toucher par mes pleurs

♪ Ballet des ombres heureuses

♪ Cet asile aimable et tranquille

♪ Che puro ciel (Quel nouveau ciel pare ces lieu)

♪ Che faro senza Euridice (J’ai perdue Euridice)

 

 

 

Priporočilo za snemanje

♪ Priporočilo za snemanje

 

 

 

Premiera

Wien 1762

Libreto

Ranieri de Calzabigi, temelji na grški mitologiji.

Glavne vloge

Orfej, Artski pevec (alt ali tenor) - Euridika Orfejeva ljubica (sopran) - Kupid bog ljubezni (sopran)

Priporočilo za snemanje

ARCHIV, Richard Croft, Mireille Delunsch, Marion Harousseau pod vodstvom Marca Minkowskega in Les musiciens du Louvre.

 

 

 

 

 

 

 

Legenda o Orfeju je navdihnila številne glasbenike

Skoraj nobeno drugo gradivo ni bilo tako pogosto uglasbeno kot legenda o Orfeju, velikem glasbeniku iz grške mitologije. Že Monteverdi je s tem besedilom utemeljil novo obliko glasbe, svojo “dramo per musica”. Gluck in njegov libretist sta storila enako kot Monteverdi in izkoristila elementarno moč tega gradiva. Z “Orpheo ed Euridice” sta ustvarila svojo prvo reformno opero, naredila velik korak v prihodnost in zazvonila smrtni zvon baročni operi serie.

 

 

Opera seria umre zaradi stereotipov

V prvih štiridesetih letih svojega življenja je bil Gluck kot glasbenik dobesedno dejaven po vsej Evropi. Pridobil je globok vpogled v operno prakso celine. Njegov vtis je bil, da glasbeno gledališče trpi zaradi šablonske narave likov in včasih groteskne narave zapletov. Zato so dela peli pevci, ki so včasih glasbo okrasili do neprepoznavnosti. Drama, etika in resnična čustva so izginili z odra.

Za ta slog se je v 18. stoletju zavzemal Pietro Metastasio, čigar librete so večkrat uglasbili številni skladatelji. Tako je Metastasijevo delo postalo delo, ki je oblikovalo slog. Od leta 1730 je bilo Metastasijevo delovno mesto Dunaj, zaradi česar je imel izjemen vpliv tudi v nemško govorečem svetu. Tudi Mozart je Metastasijevo gradivo uglasbil (La clemenza di Tito in il re pastore).

 

Calzabigi, libretist reformnih oper – drama kot podlaga

Da bi se temu zoperstavil, je bil Gluck najprej odvisen od primernega libretista, pravega dramatika in lirika. Našel ga je v osebi Raniera de Calzabigija. Italijan Calzabigi je za nemškega skladatelja pisal med drugim zato, ker ga je odvračal hrupen in kaotičen italijanski gledališki posel. Še leta 1778 je pisal o neapeljskem občinstvu: “Kdo bi si mislil uprizoriti grško tragedijo pred tako idiotskim občinstvom?

 

 

Gluckov in Calzabigijev novi načrt

V čem je torej nov pristop Glucka in Calzabigija, imenovan “reformna opera”? Zaradi preglednosti najdete najpomembnejše novosti v primerjavi z Metastasijevo opero seria v obliki tabel.

 

 

	Opera seria (At Glucks time)	Reform opera
Expression	Affect, Virtuosity	True feeling
Priority	Music before words Coloratura	Word before Music Declamation
Action	Many acting roles Intrigues, complications, stereotypes	few acting roles straightforward action
Choir	only background	as acting person
Development of Action	only during reicitative	ongoing, scenic
Form	Secco Recitative – da capo aria	Composed through with Recitative and aria
Story	historic	mythologic

Upustilo sa od nekonečne dlhých (a nudných) secco recitatívov, recitatívy boli prekomponované a krátke. Odstránila sa aj dominantná ária da capo (ABA’). Kým v A’ časti speváci ponechali skladateľovu hudbu viac-menej v origináli, A’ časť bola ponechaná podľa vkusu (márnotratných) spevákov s koloratúrami,

 

Dunajska različica

Gluck je prvo različico Orfeja v italijanščini napisal za sezono 1762. Opera je bila dobro sprejeta, vendar ni doživela pravega uspeha. Gluck je predstavil kratko, izčiščeno dramo klasičnega značaja. Občinstvo je bilo bolj vajeno zgodovinskega junaškega gradiva kot klasicističnega mitološkega. Vse to se je zdelo prevelik korak za baročno občinstvo in je bilo deloma dojeto kot krhko in brez okrasja.

Gluck je še vedno ohranil nekatere elemente opere serie. Glavno vlogo je pel kastrat, deus ex-macchina je poskrbel za lieto fine, instrumentacija pa je bila v skladu s takratnimi običaji.

 

 

Pariška različica iz let 1774 in 1859

Deset let pozneje je Gluck sledil avstrijski princesi Mariji Antoniji (svoji učenki pevki) v Pariz, kjer se je poročila z dauphinom Ludvikom, ki je bil malo pozneje okronan za Ludvika XVI. Tam naj bi Gluck osvojil pariško občinstvo s svojo Ifigenijo v Aulidi. Pol leta pozneje se je podvojil z novo različico Orfeja, zdaj v francoski preobleki “Orfeja in Evridike”.

Razlika med dunajsko in pariško različico je bila ogromna. Zaradi preglednosti so najpomembnejše spremembe prikazane v tabelarični obliki, skupaj s tretjo različico, tako imenovano Berliozovo različico:

 

 

Pariška adaptacija

Najprej je najbolj presenetljivo, da je Gluck za glavno vlogo namesto kastrata uporabil haut-contra, tenorista z zelo visoko tessituro. S tem je spremenil tonaliteto in registre celotne opere in jo tako bistveno spremenil. Gluck je vlogo napisal za francoskega tenorista Josepha Legrosa, izjemnega igralca in tenorista z osupljivimi višinami. Ta vidik je postal bumerang za mednarodno širitev dela, saj je bilo težko najti primerne tenorje.
Druga velika sprememba se je nanašala na plesne prizore. Gluck je močno povečal število baletnih prizorov. Po eni strani je bilo to posledica lokalnega, plesno norega okusa, po drugi pa tudi dejstva, da je bila dunajska različica z nekaj več kot eno uro trajanja očitno prekratka za operni večer. Skupno je Gluck dodal 10 novih številk, ki jih je večinoma povzel iz prejšnjih del.

 

 

	Wien	Paris	Paris (Berlioz)
Year	1762	1774	1859
Voice fach Orpheus	Alto-Castrato	Haut-Contre (Tenor)	Alta
Language	italian	french	french
Version	Vienna	Paris	Mied
Basso	Cembalo	Low strings	Low strings
Librettist	Calzabigi	Moline	Molinie/Viardot
Acts	3	3	4
Dance scenes	2	>5	>5

 

Berliozova različica

Mladi Berlioz je v očetovi knjižnici našel Gluckovo biografijo. Ta prvi stik z Gluckom je v njem zanetil navdušenje in Gluckovo glasbo je študiral vse življenje. Preden je imel leta 1824 priložnost prvič videti in slišati Orfejo na odru, je delo intenzivno preučeval z partituro. Ko je spoznal, kako zelo se izvedena različica razlikuje od tiskane različice iz leta 1774, je bil šokiran. želel je nekaj ukreniti, vendar naj bi trajalo še 35 let, preden je sam uprizoril oživitev v pariškem Théatre lyrique. Za glavno vlogo mu je namesto običajne zasedbe Haut-Contre uspelo pridobiti slavno altistko Pauline Viardot.

Berlioz (ob podpori Camilla Saint-Saensa) je iz Gluckove pariške različice prevzel večino delov, v katerih Orpeus ne poje. Za dele Orfeja je uporabil dunajsko različico z inštrumentacijo francoske različice. Za glavno vlogo je izbral slavno altistko Pauline Viardot-García, ki jo je Berlioz vneto podpiral. Premiera te različice je bila izjemno uspešna. Od takrat je opera postala domena žensk.

 

 

Zmešnjava različic

Od skoraj nobene druge opere ne obstaja več različic kot od tega dela. Celo Gluck je opero med predstavami večkrat prilagodil lokalnim navadam (tj. pevcem). Praksa naslednjih 200 let je pokazala, da so uprizoritve velikodušno mešale različice in tako skoraj vsaka posamezna izvedba postala edinstvena.
Ta operni vodnik uporablja bolj ali manj Berliozovo različico, ki vključuje najbolj očarljive dele.

 

 

 

 

Sinopsis: Evridika leži pokopana v gaju, ugriznila jo je strupena kača.

Že preludij je presenetljiv. Evridika je položena v gozd, glasba pa je praznična.

Uvertura – Gardiner

 

Sinopsis: Orfej strastno obžaluje njeno smrt, medtem ko pastirji in nimfe krasijo svež grob. Po starodavnem obredu ugasne ogenj bakle, simbol zakonske vezi med Orfejem in Evridiko, ki jo je prekinila smrt.

Glasba se spremeni ob Orfejevem prihodu v mračne sfere. Težki tromboni posnemajo pogrebno glasbo. Zbor večkrat zasenčijo Orfejeve žalostinke.

Ah, dans ce bois tranquille et sombre – Minkowski

 

Orfejeva nebeška žalostinka

Sinopsis: Orfej pošlje vse stran, da bi bil sam s svojo žalostjo, in se poslovi od svoje Evridike.

Za slovo je Gluck skomponiral ganljivo, a ne lakrimo arijo.

Slišimo odličen posnetek iz petdesetih let s tenoristom Leopoldom Simoneauom, ki je znal obvladati visoko tessituro.

Objet d’amour – Simoneau

 

 

Sinopsis: Ne želi živeti brez nje.

Accablé des regrets

 

 

Sinopsis: Odloči se, da se bo odpravil v podzemlje in iztrgal Evridiko iz kraljestva mrtvih. Pojavi se Amor, angel ljubezni, in sporoči, da je Jupiter ganjen nad njegovo žalostjo in mu podeli pravico, da se spusti v podzemlje. Toda Jupiter postavi en pogoj: ne sme je pogledati, sicer jo bo za vedno izgubil.

Soumis au silence – Harousseau

Velika bravurozna arija

Sinhronizacija: Orfej je hkrati evforičen, da bo Evridika živela, vendar depresiven, ker se je ne sme dotakniti ali jo pogledati. Pripravljen se je soočiti z nevarno pustolovščino.

Ta arija je klasična bravurozna arija. Pravzaprav ji v tej reformni operi ne bi smelo biti mesta, vendar je Gluck verjetno želel arijo podeliti prvi Orfeji Josepha Legrosa, klasični koloraturni ariji z dolgimi koloraturnimi hodi in koloraturno kadenco.

Berlioz je želel to arijo vreči iz svoje različice, ker je bil prepričan, da je ni napisal sam Gluck, temveč Bertoni (česar danes ne sumijo več).

Veliko kadenco na koncu arije je ustvarila Pauline Viardot s pomočjo Berlioza in Saint-Saensa.

Amour, viens rendre à mon ame – Verrett

 

 

 

 

 

 

Ples furij

Sinopsis: Furije, ki varujejo vhod v podzemlje, plešejo pred strašljivo jamo na reki Styx, ki jo skrivajo oblaki dima.

Gluck naslika odlično podobo Furij, glasba pa zveni neverjetno sodobno. Zbor, ki ga nosi tremolo godal, bičajo vetrovi, v unisonu ne poje melodij, temveč le tercetne korake.

Danse des furies – Minkowski

 

Sinopsis: Opazili so Orfejev prihod.

Orkester začne počasi, povečuje tempo, dokler se ne zasliši peklenski prizor z jokom in besom, ki ga do zdaj niso poznali.

Quel est l’audacieux – Froment

 

Orfejeva nebeška prošnja, vrhunec dela

Sinopsis: Sprva se ne pustijo pomiriti Orfejevemu petju, vendar jih Orfejevo srce parajoče žalovanje omehča in dovolijo mu vstopiti v podzemlje.

Ob spremljavi zvokov harfe Orfej zapoje svojo čudovito pesem. Lep učinek imajo vmešavanja zbora (Non). Veličastna glasbena podoba globoko ustvarjalnega skladatelja.

Laissez-vous toucher par mes pleurs – Croft

Slavnibalet na Elizejskih poljanah

Sinhronizacija: Na Otoku umrlih junakov plešejo ples blagoslovljenih duhov.

Ta baletna pantomima je postala znana tudi zaradi vloge solo flavte.

Ballet des ombres heureuses

 

Skladba je postala priljubljena in je bila prirejena za druge instrumente, v tem primeru za solo klavir v interpretaciji Yuja Wanga.

Ballet des ombres heureuses za klavir – Yuya Wang

Sinopsis: Evridika uživa v miru in čarobnosti tega otoka.

Prijeten, miren pogovor med Evridiko in zborom.

Cet asile aimable et tranquille – Bender

Blagoslovljeno vstajenje

Sinhronizacija: Orfej stopi na otok. Očaran nad čistostjo se navdušuje nad lepoto tega kraja. Toda le Evridika mu lahko vrne veselje do življenja.

Očarana interpretacija očarane skladbe, ki jo poje Janet Baker

Che puro ciel (Quel nouveau ciel pare ces lieu) – Baker

 

 

Sinopsis: Blagoslovljeni duhovi mu sporočijo, da bo tu srečal Evridiko.

Čudovita zborovska skladba.

Viens dans ce séjour paisible

 

 

 

 

 

 

 

 

Sinopsis: Orfej vleče Evridiko, ne da bi jo pogledal. Evridika je vesela, da se je zopet združila z Orfejem, vendar jo razjezi Orfejeva zadržanost, da se je Orfej ne dotakne in je ne pogleda. Orfej jo prosi, naj mu zaupa in ga spremlja.

Glucku se občasno očita, da je komponiral zelo ravno in preprosto glasbo, njegova partitura je vedno zelo “urejena”. To nosi v sebi nevarnost, da lahko glasba na določenih mestih postane neinspirativna, če ni dobro interpretirana. Ta odlomek nam grozljivo zapojeta Barbara Hendricks in Sophie von Otter, ki prepričljivo podata dramatičnost (ob vsem klasicizmu) te situacije. Lepi ritardandi in accelerandi dajejo glasbi življenje.

Vien, suis un époux qui j’adore – Hendricks / von Otter

 

Slavna arija “che faro senza Euridice”

Sinopsis: Toda Evridika ne vidi smisla v tem, da bi zapustila raj zaradi življenja brez Orfejeve ljubezni. Želi zapustiti Orfeja in Orfej v tem vidi svojo zadnjo priložnost, da jo pogleda. Toda to je Evridikina smrtna obsodba in umre mu pred očmi. Orfej obžaluje izgubo svoje Evridike.

Gluckova skladba za Evridiko je postala ena najslavnejših arij sploh, diskografija pa vključuje nešteto posnetkov pevcev najrazličnejših glasovnih obsegov. Ker je Gluck napisal različico tako za Dunaj kot za Pariz, obstajata tako francoska (“J’ai perdu mon Euridice”) kot italijanska različica (“Che faro senza Euridice”).
Gluck je to žalostinko napisal v durovem tonu, čeprav se Euridicin obup nad Orfeovo domnevno hladnostjo med arijo nenehno stopnjuje. Hanslick, slavni kritik 19. stoletja, je dejal, da bi lahko glasbo te arije prav tako dobro napisali z verzom “J’ai trouvé mon Euridice” namesto “J’ai perdu mon Euridice”.
Toda Gluck je ton izbral namerno. Žalovanje naj bi bilo doseženo s preprostostjo arije in orkestrske spremljave, ki se le za kratek čas obrne v molovsko tonaliteto. V nasprotju s konvencijami opere serie je reformistični Gluck želel odpraviti vse umetno okrasje pevcev in se je namerno odpovedal ornamentiki. Ta vidik (glej tudi interpretacije v nadaljevanju) je sprožil razpravo, ali je ornamentika v tej ariji dovoljena.
Vendar je učinek, ki ga je Gluck dosegel s to arijo, grandiozen, sodobniki, kot je Rousseau, so bili navdušeni in arija je postala morda prvi superhit v operni zgodovini.

Za mnoge sodobnike sta bila izraz in toplina glasu Kathleen Ferrier edinstvena. Bruno Walter, tesen spremljevalec njene kratke kariere, je po njeni zgodnji smrti zapisal, da je bila poleg Gustava Mahlerja največje osebno poznanstvo v njegovem glasbenem življenju. Kathleen Ferrier je umrla za rakom na dojki leta 1951, stara 41 let. Pravkar je imela vajo Orfeja. Interpretacija (radijski posnetek v živo) je sijajen dokument njenega glasu: dušo parajoča toplina, ekspresiven vibrato in eterični pianissimi.

Che faro senza Euridice – Ferrier

 

Ferrier je bil eden od vzornikov Janet Baker, ki si je z njo delila glasovno področje alta. Janet Baker je bila svetovno znana oratorijska in samospevska pevka, vendar je opero pela le na Britanskem otočju, predvsem v Glyndebournu in na Škotskem. Orfeja je pela na svojem poslovilnem nastopu leta 1982 in s svojo duhovito interpretacijo ponovno povzročila senzacijo.

Che faro senza Eurydice – Baker

Sinopsis: Zdaj ne želi več živeti in se želi združiti z njo v podzemlju. Tam se z njim spopade Amor. Pove mu, da njegova smrt ni potrebna in da je dokazal, da je vreden njene smrti. Prebudi Evridiko in oba se soočita s preplašenim obrazom.

Trio je v tej glasbi redka vrsta, tu je eden s crescendom, ki traja več kot tri minute,

Tendre amour – Hendricks / von Otter

 

Sinopsis: Medtem ko Amor lebdi na nebu, vsi pojejo himno angelu ljubezni.

Le dieu de Paphos et de Gnide

 

 

 

Priporočilo za snemanje

ARCHIV, Richard Croft, Mireille Delunsch, Marion Harousseau pod vodstvom Marca Minkowskega in les musiciens du Louvre

 

 

 

Peter Lutz, opera-inside, spletni operni vodnik o ORFEO ED EURIDICE Christopha Wilibalda Glucka